Lutkovno gledališče Maribor naseljuje prenovljen minoritski samostan na Lentu, v jugozahodnem vogalu mestnega obzidja med Sodnim stolpom in Žičkim dvorom. Prenovljeni prostori, nič več v sakralni, vojaški ali bivalni funkciji, zagotavljajo nadstandardno podporo za sodelovalno umetniško ustvarjanje lutkovnih, sorodnih uprizoritvenih in glasbenih vsebin.
Gledališče sodeluje z različnimi institucijami, neodvisnimi organizacijami in posamezniki, saj v tem prepoznava možnost povečane kakovosti lastne javne službe, širše dostopnosti vsebin in učinkovitejše popularizacije lutkovne umetnosti; vlaga v izobraževanje in razvoj dejavnosti ter tako postavlja področne standarde. Želimo ustvariti privlačno in sodobno lutkovno središče, ki skozi ustvarjalno domišljijo, z razumevanjem lutkovne umetnosti in z dobro organizacijo dodatnih vsebin premišljeno in občutljivo nagovarja gledalce vseh starosti.
Druga dejstva o gledališču
Lutkovno gledališče Maribor deluje v nekdanjem Minoritskem samostanu, upravlja tudi s prostori nekdanje Minoritske cerkve, Sodnim stolpom, ter objektom "Tri babe" na severu Vojašniškega trga. Prostori so povezani v Minorite, kulturno četrt. O gostujočih dogodkih in o programih, ki niso lutkovne narave lahko preberete na: Minoriti.si
Minoritski samostan s cerkvijo Marijinega vnebovzetja leži na dravski terasi med Vojašniškim trgom in Pristanom, neposredno ob mestnem obzidju. Samostanski kompleks sestavljajo trije trakti: vzhodni južni in severni. S svojo podkvasto zasnovo je odprt proti jugozahodnem vogalu mestnega obzidja. Zunanje fasade so preproste, krasijo jih le okenske obrobe s profiliranimi prekladami v prvem nadstropju. Notranje dvorišče krasijo dvonadstropne arkade s toskanskimi stebri v drugem nadstropju. Vsi prostori v pritličju so obokani, manjšo dvorano v nadstropju krasi štukaturni okras stropa. Samostan je bil v prenovi, zaključeni leta 2010, predan v uporabo za potrebe Lutkovnega gledališča. Takrat je bilo samostansko dvorišče spremenjeno v dvorano, oder pa umeščen ob nekdaj odprto zahodno stranico. Predhodna arheološka izkopavanja, ki so potekala ob pripravi na prenovo med leti 2006 in 2010, so odkrila izjemne nove podatke o nastanku samostana in mesta. Samostan je bil pozidan v podkvasti zasnovi že v sredini in drugi polovici 13. stoletja. Odkriti so bili številni srednjeveški fragmenti kot je zgodnjegotski portal v 1. nadstropju, freska iz tretje četrtine 14. stoletja, poznoromanski portal iz druge polovice 13. stoletja v pritličju in predvsem odkritja v severnem traktu, ki datirajo celo v 12. stoletje: fragment napisa v unciali, romanska svitkasta kapitela. Verjetno najpomembnejše pa je bilo odkritje zidov stavbe, katerih gradnja priča, da izvirajo iz 10. ali 11. stoletja s čimer jo smemo obravnavati kot najstarejšo odkrito stavbo srednjeveškega Maribora, istočasno z grajskimi ostalinami na Piramidi.
Minoritski red se je v Mariboru ustalil verjetno okoli leta 1250 in se naselili v že obstoječo arhitekturo, ki so jo temeljito spremenili in povečali v zgodnjegotskem slogu. Samostan so kasneje temeljito predelali tudi v 17. in na začetku 18. stoletja.
Minoritski samostan je zaradi svojega položaja v mestni veduti, zgodovine nastanka in umetnostnih kvalitet eden najpomembnejših spomenikov v Mariboru in tudi širše.
Minoritska cerkev je enoladijska cerkev z baročnimi fasadami, okrašenimi s sgrafitno vrisanimi dvojnimi pilastri, pokončnimi okni in polkrožnimi manjšimi okni nad njimi. Pravokotni prezbiterij je na zahodu, cerkev pokriva opečna strma streha. Vzhodna glavna fasada je baročno vzvalovana, členita jo po dva pilastra na konkavnih stenah in ravni čelni stranici, ki ima tudi polkrožno sklenjen portal. Notranjščina je enoladijska s stranskimi kapelami. Prezbiterij krasijo štukature in poslikava Josepha Göblerja Apoteoza Marijine milostne podobe iz leta 1771 na oboku.
Dokaj veliko enoladijsko romansko cerkev v bližini rečnega pristanišča so zgradili v 12. stoletju, najverjetneje kmalu po postavitvi gradu Marchburch na sedanji Piramidi okoli leta 1160, ko je na območju današnjega Maribora začela nastajati urbana naselbina. Vse kaže, da je bila to prva mariborska župnijska cerkev, v pisnih virih izpričana od leta 1189. Romanska cerkev je prvotno imela dolgo pravokotno ladjo in ožji pravokotni prezbiterij na vzhodni strani. Po dodelitvi samostana in cerkve minoritskemu redu, ki se je v mestu naselil verjetno okoli leta 1250, je cerkev dobila zgodnjegotsko podobo z visokimi šilastoločnimi okni, njen pravokotni prezbiterij so nadomestili z daljšim petosminsko zaključenim dolgim korom z zunanjimi oporniki, ki je v notranjščini dobil rebrast obok. Kor je eden največjih na Štajerskem. Ostanki obeh prezbiterijev so bili razkriti med arheološkimi raziskavami in so sedaj vidni na vzhodni ploščadi pred glavno fasado cerkve. Pozneje so cerkev še večkrat prezidali, najbolj temeljito leta 1710, ko so ji dali današnjo baročno obliko s polkrožnimi in pravokotnimi okni ter naslikanimi pilastri na fasadah. Takrat so podrli zgodnjegotski prezbiterij na vzhodu in zgradili novega s kvadratno talno ploskvijo na zahodnem koncu ladje. Cerkev so tako obrnili in jo na vzhodu opremili z novo glavno fasado, sredi katere je stal visok zvonik s čebulasto streho. V notranjščini so srednjeveško ladjo v celoti obokali, jo okrasili s pilastri in jo ob straneh opremili s plitkimi kapelami, nad katerimi so uredili empore. Okoli leta 1770 so cerkev znova prenovili; takrat je najverjetneje pod vodstvom mariborskega baročnega arhitekta Janeza Nepomuka Fuchsa dobila sedanjo vzvalovano pliastrsko poznobaročno fasado in poslikavo oboka v prezbiteriju. Med jožefinskimi reformami so leta 1784 cerkev in samostan odvzeli minoritom in ju namenili za potrebe vojske. Cerkev je takrat izgubila vse oltarje, orgle, pevski kor in zgornjo polovico zvonika. Po celoviti prenovi v letih 2014 in 2015, ko so bile odkrite številne gotske ostaline npr. severni portal, ostanki korne pregrade, je znova odprta za javnost kot kulturno prizorišče. Arheološka izkopavanja so pod tlemi cerkvene ladje vzpostavila dodatno etažo, kjer si obiskovalci lahko na licu mesta ogledajo baročni kripti in posamezne faze stavbnega razvoja cerkve od 12. stoletja do obdobja, ko je bila namenjena vojaškemu skladišču.
Cerkev je umetnostno in arhitekturno izjemen spomenik v slovenskem merilu in širše, saj združuje ohranjene kakovostne sestavine preteklih obdobij od 12. stoletja do danes.
