Razstave

Razstava ob 50. obletnici profesionalizacije LGM

Zverinice v slikah in lutkah je novo sodelovanje med Umetnostno galerijo Maribor, Lutkovnim gledališčem Maribor in Mariborsko knjižnico. V letu 2023 sta UGM in LGM skupaj z Univerzitetno knjižnico Maribor pripravili razstavo ob 100. obletnici rojstva umetnika Janeza Vidica, tokrat pa iz svojih zbirk pripravljata tematsko razstavo o živalih, ujetih v umetniška dela in lutke.
Živali so lahko osrednji liki v likovnem delu ali v lutkovni predstavi. Prijazne, strašljive, živahne, basensko počlovečene ali pa izrazito živalske pogosto in rade nastopajo v umetnosti. Pogosto nas človeška pojava in narava spomnita na živalskega dvojnika in v živalih
prepoznamo človeške poteze in lastnosti. Prav zato so njihove upodobitve tako pogoste in slikovite. Nič drugače ni v knjižni ilustraciji literarnih del za otroke in mladino. Pri razstavi sodeluje tudi Mariborska knjižnica, ki bo prispevala nabor književnih del. Ta bodo dopolnila in razširila izbora iz bogatih depojev obeh javnih zavodov: UGM in LGM.

KUSTOS I N J E R A Z S TAVE
Katarina Klančnik Kocutar
Breda Kolar Sluga
Zdenka Gajser

V letu 2024 obe ustanovi slavita visoko obletnico svojega delovanja: Umetnostna galerija Maribor 70. in Lutkovno gledališče Maribor 50., zato smo za javnost pripravili posebno ponudbo: ogled dveh muzejev za ceno ene vstopnice. Vstopnice lahko kupite na obeh lokacijah. Akcija traja od 2. novembra do 30. decembra 2024.

OGLED DVEH MUZEJEV ZA CENO ENE  VSTOPNICE

Umetnostna galerija Maribor, Strossmayerjeva ulica 6
Odprto od torka do nedelje med 10. in 18. uro. Ob ponedeljkih zaprto. Zaprto tudi 24. in 25. decembra. Na ogled so razstave Spekter. 70 let Zbirke UGM, Viktor Cotič / Primorec v Mariboru, Rudolf Maister v ilustracijah Ejti Štih.
Lutkovni muzej Maribor, Vojašniški trg 3
Odprto v petek med 16. in 18. uro,
v soboto med 9. in 13. ter 16. in 18. uro.
Na ogled je Zbirka: Zbrana in izbrana mariborska lutkovna zgodovina.

Transport. Nastajanje predstave v fotografiji in objektih

Transport. Nastajanje predstave v fotografiji in objektih

Sara Slivnik in Aleksander Andželović (3D vizualizacije in objekti)

Boštjan Lah (fotografije)

Žiga Krajnc (video)

Impromptu razstava je prenos delovnega procesa nastajanja predstave Transport: Tovor in obsežnejšega gledališkega projekta Transport v pritlično razstavišče Sodnega stolpa mariborskih Minoritov. Za razstavo smo iz bližnjih delavnic, studijev in računalnikov Lutkovnega gledališča Maribor prenesli gradivo - ostaline procesa - nastalo med snovanjem velikega mednarodnega projekta, ki povezuje šest gledališč iz petih držav: Estonije, Slovenije, Litve, Češke in Poljske.

Skupno izhodišče žanrsko raznolikih predstav, ki se strukturno in vsebinsko prepletajo, je problematika transporta kot enega glavnih temeljev globalizacije. Predstave izpostavljajo dobrobit razvejanosti transporta, ki bogati kulturno raznolikost in omogoča gospodarski razvoj, hkrati pa pušča na okolju katastrofalen odtis. Tovor je prva v nizu šestih predstav. Projekt je nastal s podporo programa Ustvarjalna Evropa Evropske unije.

Predstave iz serije Transport so zasnovane okoli miniaturnih hiperralističnih scenografij (bencinska črpalka, naftna ploščad, vesoljsko izstrelišče, avtocesta, vojno območje, letališče, stanovanjski objekti), znotraj katerih igralci animirajo lutke - 3D natisnjene in ročno pobarvane figure, razvite v sekvenčnih gibih. Scenografije so veristično osvetljene z uličnimi svetilkami, lučmi v interierjih in eksterierjih poslopij, prevozna sredstva in svetila so pogosto mehanizirana in daljinsko upravljana.

Na razstavi je prikazan proces nastanka predstav od začetnih skic avtorja projekta ter scenarista in režiserja predstav Tina Grabnarja, 3D vizualizacij scenografij in lutk ter nekaj primerov realiziranih scenskih elementov in lutk, oboje delo Sare Slivnik in Aleksandra Andželovića ter drugo gradivo.

Nastajanje predstave sta dokumentirala Boštjan Lah v fotografiji in Žiga Krajnc na videu.

Avtor postavitve Jure Kirbiš

Razstava bo v Sodnem stolpu na ogled 

v petek, 20. septembra, v okviru Maribor Art Walk, med 16. in 22. uro;

v soboto, 21. septembra, med 9. in 12. uro ter med 18. in 20. uro. 

Odprta je še v torek in sredo, 24. in 25. septembra, med 17. in 20. uro.

Fantastične lutke Gregorja Lorencija

Sprehod med prostori sodobne umetnosti
20+ prizorišč
petek, 22. september 2023, 16.00–22.00

Prvi Maribor Art Walk bo v enem vznemirljivem popoldnevu povezal več kot 20 prostorov sodobne umetnosti v mestu. Med četrto popoldan in deseto zvečer bodo vsa prizorišča na stežaj odprla svoja vrata, ob tem pa se bo skozi večer odvijal program otvoritev, vodstev, pogovorov in drugih dogodkov. Na skoraj polovici prizorišč bo priložnost tudi za nakup umetnin. S sodobno umetnostjo vsakdan ne more biti siv!

Maribor Art Walk organiziramo ustanovni kreativni partnerji Umetnostna galerija Maribor, Lutkovno gledališče Maribor, studio Trampolin in galerija Tkalka v sodelovanju z zasebnimi, nevladnimi in javnimi prizorišči v Mariboru.

Lutkovno gledališče Maribor vabi z razstavo Fantastične lutke Gregorja Lorencija, ki ga predstavljamo z videom in lutkami iz več predstav, ki jih je ustvaril za naše gledališče. Prijazno vabljeni!

Razstava del Damijana Stepančiča

Ilustrator Damijan Stepančič je z Lutkovnim gledališčem Maribor prvič sodeloval pri predstavi Petelin se sestavi (2014), za katero je oblikoval likovno podobo. Lutke in del scenografije so na ogled v Lutkovnem muzeju Maribor. Naslednje sodelovanje z LGM je bilo pri predstavi Kako zorijo ježevci (2018) po istoimenski knjigi Petra Svetine, ki še vedno živi in navdušuje naše gledalce. Tokratno sodelovanje je tako že tretje, zopet plodno, iskrivo, domiselno in prismuknjeno. Prismuknjene zgodbe po knjigi estonske avtorice Piret Raud bodo na odru zaživele s prepoznavno igrivo estetiko Damijana Stepančiča.

Na razstavi Z motorinom v Maribor razstavljamo del scenografije in skice za lutke pri predstavi Petelin se sestavi. Razstavljene so figurice, idejni osnutki in maketa scenografije za predstavo Kako zorijo ježevci. Zadnje sodelovanje za Prismuknjene zgodbe spoznavamo v videoposnetku, kjer avtor med listanjem svoje skicirke razloži ideje za likovno podobo predstave in njeno izvedbo.

Ilustracije, skice, lutke

Andreja Peklar se je rodila v Kamniku. Po končani gimnaziji je študirala umetnostno zgodovino in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, zatem je bila sprejeta na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študirala slikarstvo in leta 1991 diplomirala pri profesorjih Andreju Jemcu in Jožefu Muhoviču. Že kmalu po končanem študiju je stopila v svobodni poklic in se posvetila predvsem ilustriranju knjig za otroke. Z ilustracijami je opremila več kot sedemdeset različnih knjig, med njimi slikanice, pa tudi številne učbenike za otroke in mladino. Objavila je vrsto ilustracij v revijah, npr. v Cicibanu, Kekcu, Galebu, Mavrici, Cicidoju in nekaterih drugih. Hkrati je kot oblikovalka in ilustratorka sodelovala pri številnih izdajah muzejskih in drugih ustanov, npr. Mestnega muzeja Ljubljana, Narodnega muzeja Slovenije, Pokrajinskega muzeja Celje, Muzeja Kamnik in drugih. Ustvarila je tudi scenografije za Lutkovni gledališči Ljubljana in Maribor.

Svoja dela je razstavila na petindvajsetih samostojnih razstavah v slovenskih galerijah in knjižnicah od Ljubljane, Maribora, Kranja, Radovljice, Kamnika do Nove Gorice in Črnomlja. Je redna gostja najpomembnejših domačih in tudi tujih selekcioniranih razstav ilustraciji, kot so Slovenski bienale ilustracije, Hrvaški bienale ilustracij, Bienale ilustracij Bratislava, Zlatno pero Beograda in številnih drugih sorodnih pregledov v Italiji, Franciji, na Portugalskem, v Združenih državah Amerike, Kitajski, Koreji, Iranu, Ukrajini, Estoniji, Združenih arabskih emiratih in drugod. Za svoje ilustracije je prejela vrsto domačih in mednarodnih nagrad in priznanj. Leta 2018 so bile njene ilustracije uvrščene na eno najpomembnejših razstav ilustracij na knjižnem sejmu v Bologni.

V zadnjem času se posveča predvsem ustvarjanju avtorskih slikanic. Kot samostojna ustvarjalka v kulturi živi in ustvarja v Ljubljani.

Iz zbirk dveh muzejev in knjižnice

Razstava je podaljšana do 3. aprila 2023. 

Ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku, se Lutkovno gledališče Maribor, Umetnostna galerija Maribor in Univerzitetna knjižnica Maribor z izborom del iz svojih zbirk poklanjamo stoletnici rojstva priznanega ustvarjalca Janeza Vidica.

Ob tej priložnosti smo za javnost pripravili posebno ponudbo – ogled dveh muzejev za ceno ene vstopnice. Akcija traja od 3. februarja do 26. marca 2023. Vstopnico lahko kupite na obeh lokacijah in z eno obiščete Umetnostno galerijo Maribor in Lutkovni muzej Maribor.

Dela Janeza Vidica, naturaliziranega Štajerca, slikarja, ilustratorja, avtorja stenskega slikarstva in dolgoletnega tehniškega urednika pri Založbi Obzorja (1956–73), hranimo v obeh muzejih. Ob ustanovitvi Lutkovnega muzeja v Mariboru pa lahko prvič povežemo znanja in osvetlimo različna polja umetnikovega ustvarjanja. Širši javnosti je manj znano, da je Janez Vidic v dveh gledaliških sezonah izvedel osnutke za lutke in scenografijo za tri lutkovne predstave v Lutkovnem gledališču Maribor. Takrat je umetnik že užival "pokoj" in se po lastnih besedah posvečal slikarstvu, za katerega prej, ob delu v Založbi Obzorja, ni imel dovolj časa. Razstava ponuja primerjavo Vidičevih scenografskih del z njegovim slikarstvom in ilustracijami.

Več: https://www.minoriti.si/janez-vidic-od-slik-do-lutk

Vodstvo po razstavi in muzeju lutk v soboto, 11. marca 2023 ob 11.uri.  Vodijo Katarina Klančnik Kocutar, Breda Kolar Sluga in Luka Vidic. Vodstvo je brezplačno ob plačilu vstopnine.

v okviru 33. Poletnega lutkovnega pristana

Razstava je nastala ob 60. obletnici izida prvega albuma Asterix-Galski junak.

Razstavo je pripravila francoska založba Éditions Albert René in je že gostovala v mnogih evropskih mestih. Slikovno gradivo prikazuje likovni razvoj, ki ga je med svojo dolgo potjo od leta 1959 do danes doživel še vedno najpopularnejši junak evropskega stripa.

V prvem delu razstave z naslovom Rojstvo legende so na ogled prve skice in študije razvoja likov, ki dajejo vpogled v to, kako je strip sploh nastal, kako je risar Albert Uderzo ustvarjal zdaj vsem znane like in celo kako so bili ti videti, preden so se "rodili".

V drugem delu z naslovom Poglavarjeva hči pa boste vstopili v risarski studio in ob objavljenih skicah pokukali v zakulisje nastajanja stripa. Strip je ilustriral Uderzov naslednik Didier Conrad. Med njegovimi osnutki, skicami in risbami bo tudi zgodboris ene od strani, zanimiva pa bo primerjava različnih konceptov za naslovnico stripa s končno risbo te naslovnice.

Galski junak Asterix je prvikrat ugledal luč sveta 29. oktobra 1959 v reviji Pilote, le dve leti kasneje pa je izšel prvi samostojni strip Asterix, galski junak. Naklada prve izdaje je bila le 6000 izvodov. Od takrat je izšlo 39 samostojnih zgodb, prevedenih v 116 svetovnih jezikov in dialektov v skupni nakladi 385 milijonov izvodov. Da bi si lažje predstavljali to količino, naj povemo, da vsi izvodi skupaj tehtajo okoli 13.512 ton, kar bi tudi Obelix težko dvignil.

osrednja likovnica Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije

september 2021

Opus Barbare Stupica je raznolik in obsežen. Njeni začetki delovanja v gledaliških hišah segajo v čas konca osemdesetih let prejšnjega stoletja in v dobrih tridesetih letih sodelovanja z različnimi umetniškimi ustvarjalci se je v garderobah, depojih, delavnicah, hodnikih zbralo veliko lutk, kostumov in drugih rekvizitov, ki pričajo o pestrosti kreativnega duha avtorice. Barbara Stupica je snovalka lutk, ilustratorka, kostumografinja, scenografka; sodeluje pri nastajanju predstav za najmlajše in odrasle. Njene stvaritve so lahko zelo majhne, v obliki namiznih lutk ali senčnega gledališča, in velike ali zelo velike, v funkciji scenskih postavitev in kostumov za animatorje ali igralce. Sama poudarja, da ji je zelo blizu vizualna estetika zgodovinskih slogovnih obdobij baroka in rokokoja ter v smehu doda: "ultra kič". Vstopiti v zagonetni labirint Barbare Stupica pomeni biti povabljen (ali zvabljen) v "zajčjo luknjo" ali v "hišo za ogledalom", kjer kraljuje domišljija. Čeprav v gledališču predstavo gledamo, pogosto sploh ne razmišljamo, kako veliko in pomembno vlogo odigra njena likovna podoba. Praviloma je njen pomen še toliko večji, kadar ne izstopa,
temveč enakovredno dopolnjuje igrano pripoved. Zato so likovni snovalci vedno znova na preizkušnji, še posebej sami pred seboj, kako najti tisti pravi likovni izraz. Včasih moramo biti soočeni z "baročnim kičem", drugič nas prepriča skrajni minimalizem ali pa je prava mera nekje v zlati sredini.
Dr. Nataša Smolič

(Celotno besedilo o razstavi je dostopno v katalogu 11. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije)

Avtorja postavitve Barbara Stupica in Luc Pavlin

Za posojo razstavljenih predmetov se zahvaljujemo Lutkovnemu gledališču Ljubljana,
Cankarjevemu domu, SNG Drami Ljubljana, SNG Nova Gorica, Gradskemu kazalištu lutaka Rijeka,
Srednji šoli za oblikovanje Maribor.

v času 11. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije

september 2021

Na razstavi so bile ogled lutke in scenografije iz treh kratkih filmov Špele Čadež, posnetih v tehniki stop animacije (animacija lutk in predmetov): diplomskega dela Liebeskrank / Ljubezen je bolezen (2007), filma Boles (2013) in povzetka televizijske serije Oranžna je nova črna – na kratko (2017), naročenega za londonsko spletno platformo Netflix. Predstavljen je bil tudi kratki risani film (oljna barvna risba na celuloidnih folijah) Nočna ptica (2017), ki je bil analogno posnet v tehniki multiplana. Razstava vključuje originalni sceni za filma Liebeskrank / Ljubezen je bolezen in Boles ter drugo ilustrativno gradivo o tehnologiji in postopkih dela pri produkciji. Vsi predstavljeni predmeti pričajo predvsem o glavni posebnosti režiserkinega pristopa k ustvarjalnemu procesu: ročni izdelavi scenske postavitve z lutkami, kostumi in rekviziti vred.

razstava likovnih zasnov in lutk

Od 16. aprila 2021 do 29. maja 2021

Še pred rojstvom nove predstave se mora v lutkovnem gledališču zgoditi Rojstvo lutke.  Magično transformacijo ideje v predmet bo osvetljevala naša nova razstava.

Na razstavi z naslovom Rojstvo lutke bodo ob lutkah na ogled tudi likovne zasnove zanje. Obiskovalci bodo imeli priložnost stopnje v procesu nastajanja lutke od začetne ideje likovne podobe predstave, ki jo v obliki skic, načrtov in vizualizacij v hišne lutkovne delavnice preda avtor likovne podobe, vmesne stopnje in končni izdelek - lutko ali drug element predstave. Vidimo torej materializirano in oživljeno lutkovno idejo, po zaslugi lutkovnih mojstrov, scenografov in kostumografov tudi tehnično dovršene predmete, namenjene dolgemu odrskemu življenju.

Izbranih je nekaj likovno najbolj vznemirljivih uprizoritev iz zgodovine Lutkovnega gledališča Maribor. Kot avtorji likovnih podob so med drugim predstavljeni Janez Vidic, Silvan Omerzu, Sabina Šinko, Peter Škerl, Damijan Stepančič, Svjetlan Junaković, Maja Kastelic, Darka Erdelji …

Razstava poskuša vsaj malo potešiti željo po druženju z lutkami, ki je v zadnjem obdobju onemogočeno. Namesto na predstavo v polni dvorani lahko tokrat v raznolike lutkovne svetove vstopamo za odrsko zaveso in odkrivamo dimenzije, ki nam sicer kot obiskovalcem ostajajo skrite.

Za Radio ARS se je z novnarko Petro Tanko po razstavi sprehodila direktorica in umetniška vodja LGM, Katarina Klančnik Kocutar. Vabljeni k poslušanju! 

Razstava lutk v avli gledališča

Od 15. februarja 2021 do 7. aprila 2021

Ko se zaradi epidemije in zaprtega gledališča nismo mogli družiti v dvoranah in uživati v čarobnih svetovih živih lutkovnih predstav, so lahko obiskovalci vseeno pogledali lutkam v oči in zaklicali: "Zdravo!" Na ogled so bile znane in manj znane lutke iz bogate zakladnice Lutkovnega gledališča Maribor. Obiskovalci so lahko svoje znanje s področja pravljičnih (lutkovnih) svetov preizkusili z vprašalnikom  in za uspešno rešene uganke dobili majhno nagrado. 

Razstava je bila odprta novembra 2019, ob premieri predstave Zlatolaska in trije medvedi.

Silvan Omerzu je režiser, slikar in lutkovni umetnik. Po študiju na Pedagoški akademiji v Ljubljani se je zaposlil v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Leta 1983 je v Pragi končal specializacijo iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk. Po vrnitvi v Ljubljano je svojo avtorsko poetiko, namenjeno odraslemu občinstvu, najizraziteje uresničeval v Gledališču Konj, ki ga je ustanovil skupaj z režiserjem Janom Zakonjškom. Leta 1993 je postal svobodni umetnik, še vedno pa je sam ali v okviru Gledališča Konj sodeloval z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, Lutkovnim gledališčem Maribor, z Gledališčem Glej, Cankarjevim domom in Slovenskim mladinskim gledališčem.

Med letoma 1994 in 1996 je redno sodeloval z osrednjim lutkovnim gledališčem Minor v Pragi. Poučeval je na Gledališki in lutkovni šoli v Ljubljani ter likovno urejal revijo Lutka, ukvarjati se je začel s slikarstvom, grafiko, risbo, ilustracijo, keramiko in oblikovanjem plakatov ter eksperimentirati z materiali, kot so les, predivo, kovine ... Ukvarja se tudi s knjižno ilustracijo. Med letoma 1994 in 2013 je ilustriral 17 knjig za različne založbe, hkrati pa je tudi stalni sodelavec revij Cicido in Ciciban.

V Lutkovnem gledališču Maribor je z vsako novo uprizoritvijo pustil pečat z izjemnimi in likovno dovršenimi uprizoritvami: Salto mortale (2012), Zlata ptica (2014), Sanje o zvezdi (2016), Besede iz hiše Karlstein (2017) ter Zlatolaska in trije medvedi (2019). Poetična predstava Besede iz hiše Karslstein je bila umeščena v Minoritsko cerkev, zanjo pa je Omerzu na 10. bienalu lutkovnih ustvarjalcev 2019 prejel posebno nagrado za prostorsko umestitev in celostno vizualno podobo uprizoritve.

Razstava je bila odprta septembra 2019, ob premieri predstave Možiček žebljiček.

Ilustrator in oblikovalec Svjetlan Junaković je leta 1985 diplomiral iz kiparstva na Akademiji lepih umetnosti v Milanu. 25 let je deloval kot samostojni ustvarjalec, zadnja leta je zaposlen kot redni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. V svoji bogati kariere je imel številne samostojne razstave po vsem svetu (Lizbona, 2007; Neapelj, 2008; Bruselj, 2009; Genova, 2009; Ciudad de Mexico, 2011; Bologna, 2015; Firence, 2016 …). Za razstavo skulptur v Gliptoteki Hrvaške akademije znanosti in umetnosti je leta 2016 prejel nagrado Vladimirja Nazorja, najvišje priznanje na Hrvaškem. Junaković je tudi avtor številnih otroških knjig, ki so bile izdane v več kot tridesetih državah, za mnoge med njimi je bil tudi nagrajen, med drugim je prejel nagrado Bologna Ragazzi Award (2008). Dvakrat je bil nominiran za nagrado Hansa Christiana Andersena, nagrajen pa je bil tudi v Sloveniji, kjer je prejel Levstikovo nagrado za najboljšo slikanico (2009). V sodelovanju z zagrebškim studiem Bold je ustvaril animirani film Moja pot, ki je bil razglašen za najboljši film na hrvaškem Festivalu animiranega filma. Junaković je z Lutkovnim gledališčem Maribor sodeloval dvakrat, nazadnje v sezoni 2011/2012, ko je ustvaril likovno podobo večkrat nagrajene uprizoritve Ko je Šlemil šel v Varšavo.

—
"Režiserka Jelena Sitar Cvetko mi je pred časom predala besedila pisatelja Lojzeta Kovačiča in nemalo sem bil presenečen, saj ni bilo likov, za katere bi bilo treba narediti skice. Tudi idejna zasnova scenografije še ni bila določena. Tako sem krenil v pustolovščino raziskovanja Kovačičevega sveta in ugotovil, da je zelo bogat in duhovit. Skice sem risal, ne da bi ob tem razmišljal o lutkah, preprosto sem zapisoval vtise, delal kolaže, pripravljal podlage za ilustracije ... Tolikšna svoboda pogosto rodi dobre rezultate. Seveda pa brez režiserke, ki je moj narisani svet prevedla v gledališki jezik, in brez izvrstne in kreativne delavnice v Lutkovnem gledališču Maribor, takšen pristop ne bi bil mogoč. Verjamem, da sem s svojo ustvarjalnostjo spodbudil kreativnost izjemnih sodelavcev in jim pustil mnogo ustvarjalne svobode. Rad imam timsko delo, izmenjavo idej in zato rad delam v gledališču."

[Svjetlan Junaković]

11. 9. 2019–4. 10. 2019

Sijajne likovne zasnove lutkovnih predstav Danijela Demšarja, slikarja, grafika, ilustratorja in oblikovalca lutk, izzivajo fantazijo mlade in tudi starejše gledališke publike. Podarijo jim celovito doživetje, saj je tkivo predstave stkano iz prefinjenih niti pomenskih plasti.

Na razstavi smo izpostavili lutke, scenske elemente in risbe, ki kažejo Demšarjevo kompozicijsko mizanscensko odličnost in fantazijsko bogastvo likovnih elementov ter predstavo napolnijo s sugestivno vizualno pripovedno močjo. Njegova likovnost je gonilni element predstave, brez nje bi predstava govorila povsem drugačen jezik in podajala drugačno sporočilo. Lutke in scena se razlikujejo od predstave do predstave, so oblikovno in barvno raznolike in karakterno različne. Včasih so eksotične, drugič domačijsko ljudske, prepletene s skrivnostnimi pomeni in simboli. Pomemben element Demšarjevih likovnih zasnov je organska povezanost lutk in scenskih elementov. Ne da se jih ločiti, lutka se pogosto razraste v scenski element, in obratno: scenski element postane subjekt, protagonist lutkovne pripovedi.

Demšarjeve podobe gledalcu prišepetavajo pomene in sporočila na več zaznavnih ravneh. Z učinki, ki so lastni le likovni govorici, se predstave globoko vtisnejo v naše nezavedno. Kajti plastenje pomenov, ki jih sugerira Demšarjeva likovnost, nadigra režiserjev del in zapolni uprizoritev s pravljično domišljijo in humorjem. Ta v sebi nosi globoke resnice, izhajajoče iz filozofskih premis, kdaj tudi iz ljudskih modrosti in spoznanj.

[Vesna Teržan]

Avtor lutk Danijel Demšar

Izdelovalec lutk Ivica Bilek

Razstavljeno gradivo je prijazno posodilo Lutkovno gledališče Ljubljana.

Razstavo so postavili Danijel Demšar, Silvan Omerzu, Lucijan Jošt, Nina Šabeder in Zala Koren.

Razstava je bila na ogled v razstavišču v kleti Minoritske cerkve od marca do julija 2019.

Korenine sodobne lutkovne umetnosti v Mariboru segajo na začetek 20. stoletja, ko so Čehi v svojih kulturnih društvih v Sloveniji začeli s postavljanjem marionetnih odrov in pripravljanjem predstav – na začetku le v češkem jeziku. Prvo češko marionetno gledališče je nastalo leta 1921 v Mariboru, kjer so pri društvu Sokol kmalu začeli spodbujati k uprizarjanju predstav za otroke v slovenskem jeziku. Tako so bile prve uprizoritve v slovenščini že leta 1922.

Ustanovili so številna manjša gledališča, med njimi: Lutkovno gledališče Sokol Maribor Matica in Lutkovni oder Sokol Studenci.

Za vse sokolske lutkovne odre je bilo značilno, da so bili zelo uspešni in zato za vzgled marsikateremu drugemu odru. Dokumenti pričajo, da so člani sami izdelovali lutke in sceno, predstave pa so bile namenjene zabavi in tudi vzgoji mladine.

Po drugi svetovni vojni se je tradicija nadaljevala. Janez Kadiš je leta 1948 ustanovil Pionirsko lutkovno gledališče Maribor in ga leto kasneje pridružil KUD Jože Hermanko. Društvo je leta 1955 dobilo stalno dvorano, leta 1958 pa je njegovo vodenje prevzel Danilo Vranc.

V Mariboru so delovala tudi druga marionetna lutkovna gledališča, med njimi Marionetno lutkovno gledališče Tabor, Marionetno lutkovno gledališče Angel Besednjak, Marionetno lutkovno gledališče MTT, ki se je najprej združilo s KUD Slava Klavora, nato pa s KUD Jože Hermanko. 

Posebnost lutk, s katerimi so igrali na teh odrih, se je izražala v zelo natančno izdelanih obraznih potezah, lutkam pa so tudi menjavali kostume – in tako so lahko nastopale v različnih uprizoritvah.

Vodilni skupini 20. stoletja pred profesionalizacijo lutkarstva v Mariboru sta bili nedvomno Lutkovno gledališče KUD Jože Hermanko in Malo lutkovno gledališče DPD Svoboda Pobrežje; na območju Maribora pa je delovala še vrsta lutkovnih skupin in gledališč, ki so bila vključena v delovno-prosvetna društva.

Anton Jezovšek, Janez Kadiš, Danilo Vranc in Tine Varl so bili stebri lutkovne umetnosti v Mariboru in nedvomno zaslužni umetniki, ki so s svojo izjemno ustvarjalnostjo mariborsko lutkarsko dejavnost iz ljubiteljskih začetkov pripeljali v sam vrh profesionalne lutkovne umetnosti.

Prizadevanja za profesionalizacijo lutkarstva v Mariboru so se začela v začetku sedemdesetih let, ko je Tine Varl za Kulturno skupnost Maribor izdelal elaborat o ustanovitvi drugega poklicnega lutkovnega gledališča v Sloveniji. Ustanovitev poklicnega Lutkovnega gledališča  Maribor je tako potekala postopno od leta 1973 dalje.

V tem času je prišlo do združitve KUD Jože Hermanko in Malega lutkovnega gledališča DPD Svoboda Pobrežje v poklicno Lutkovno gledališče Maribor, ki deluje od leta 1974.

Predstave, ki jih na razstavi izpostavljamo, so pregled razvoja lutkovne umetnosti v Mariboru.

Razstavo sta pripravila Lutkovno gledališče Maribor in Muzej narodne osvoboditve Maribor.

Razstava je bila odprta avgusta 2018, pred premiero predstave Kako zorijo ježevci.

Ilustrator Damijan Stepančič je z Lutkovnim gledališčem Maribor prvič sodeloval pri predstavi Petelin se sestavi, za katero je oblikoval likovno podobo, ponovno pa bo sodeloval v prihajajoči sezoni, pri uprizoritvi Kako zorijo ježevci. 

Razstavljamo osnutke, lutke in scenografijo iz predstave Petelin se sestavi, na ogled pa so tudi ilustracije iz knjige Kako zorijo ježevci Petra Svetine, ki so bile navdih za likovno podobo lutkovne predstave. Razstavljene so tudi figurice in drugi materiali, ki služijo izdelovalcem lutk in temu, da predstava in lutke zaživijo svoje življenje.

Damijan Stepančič (1969) je že kot dijak objavljal stripe v revijah PIL in Ciciban, nato pa nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je diplomiral iz slikarstva. Svojo ustvarjalno pot je posvetil mladinski knjižni ilustraciji, ilustrira pa tudi dela za odrasle. Ukvarja se s stripom, likovno opremlja učbenike in priročnike ter izdeluje lutke.

Za svoja dela je bil večkrat nagrajen, leta 2010 je bil uvrščen na častno listo mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY, leto kasneje pa je prejel priznanje Hinka Smrekarja.

Razstava je bila odprta marca 2018, ob premieri predstave Ščeper in Mba.

Lutke in maske Eke Vogelnik je razstavni projekt, ki obsega 35 let avtoričinega delovanja na področju gledališke likovnosti. V njem  so združene nadrealistične maske, ki so nastale ob njenem vstopu v gledališče s predstavo Jaz nisem jaz (SMG, 1983), satirične maske za predstavo Cirkus Butale (Kinetikon KUD in CD, 2004) s portretnimi marionetami naših kulturnikov (CD, 2005), posamezni gledališki plakati in scenski elementi iz TV-serij ter lutke iz predstav Povodni mož (LGL, 2009) in Makalonca (LGL, 2013).
Vse razstavne eksponate je Eka Vogelnik avtorsko oblikovala iz papirščine, lesa, blaga ali penaste gume in jih poslikala.

Eka Vogelnik (1946) je diplomirana arhitektka in slikarka. Od leta 1975 deluje kot  ilustratorka, od leta 1983 tudi kot scenografka in kostumografka ter od leta 1991 kot režiserka otroških lutkovnih predstav in TV-oddaj.
Njen ustvarjalni opus obsega ilustracije več kot 30 knjig in več kot 50 uprizoritev in 20 televizijskih oddaj, ki jih je likovno opremila.

Med najodmevnejše projekte zadnjih dveh desetletij nedvomno sodijo njene režije uprizoritev v LGL (Kdo je napravil Vidku srajčico, 2006, Povodni mož, 2009, Makalonca, 2012, Mojca Pokraculja, 2015), izdala pa je tudi številne knjige o plesu in lutkovni animaciji (Ples skozi čas in balet skozi svet, JSKD 2008, Okci, dober dan, MK 2006, Odrske pripovedke, Modrijan 2012), za založbo Miš pa je pripravila tudi okrajšano verzijo Finžgarjeve pripovedke Makalonca, ki jo je opremila s fotografijami marionet, izšla pa je leta 2012.
Od leta 1998 na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani poučuje tehnike prebujanja ustvarjalnosti na različnih področjih ustvarjalne umetnostne terapije in ustvarjalno delo z lutkami pri socialnem delu.

Za svoje delo je prejela številne domače in mednarodne nagrade, med drugim je trikrat prejela beograjsko zlato pero za otroške ilustracije (1975, 1980 in 1984) in zlati lovorov venec mednarodnega gledališkega festivala v Sarajevu za likovno opremo predstave Zgodba južnega gozda v režiji Janeza Pipana (1990) …

7. 9. 2017–15. 10. 2017

Omerzu je Solze leta 2006 prvič predstavil javnosti v samostanski cerkvi Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. V cerkev je postavil lesene lutke človeške velikosti; njihov asketski izgled nosi v sebi mir in skrivnostnost, lep cerkveni ambient pa je to še potenciral. Kostanjeviški prostorski postavitvi Solz so sledile še druge: 2007 na Ljubljanskem gradu v Kazematah, 2008 v Maison du Spectacle La Bellone v Bruslju, njihova pot se je nadaljevala in leta 2009 so prispele tudi v mariborsko Pekarno. Solze so tekle povsod, vse do postavitve v Minoritskem samostanu v Mariboru, kjer so usahnile. Zakaj? Morda zato, ker so lutke prestopile v podzemlje, v kripto, in ostale brez sončne svetlobe? Ali pa so se solze osušile, ker smo se utrujeni sprijaznili s tem življenjem na zemlji, s takšnim, kakršno pač je.
Tukaj, v samostanskem podzemlju, so se Solzam pridružila majhna lesena omizja lutk, ki dopolnjujejo vzdušje in likovni dramaturgiji prostorske postavitve dajejo nov element – menso – štirikotno mizo z enakovredno družbo. Razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani (leta 2010) je Omizja naredila skoraj tako znamenita, kot so bile Solze v vseh svojih prostorskih postavitvah doslej. Njihova srž je zgoščena in polnopomenska materializirana zbranost, zbranost človeške skupnosti ob prostoru mere in v aktu premisleka o lastni vlogi v skupnosti in o samem sebi.

[Vesna Teržan]

Razstava je bila odprta januarja 2017.

Sabina Šinko je diplomirala leta 1992 na oddelku za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti Maribor pod mentorstvom Brede Varl, in sicer iz likovnega oblikovanja lutkovne predstave Pepelka Lutkovnega gledališča Maribor v režiji Edija Majarona. Leta 1993 je ustanovila Lutkovno gledališče Pupilla, ki se je razvilo v inovativno in uspešno lutkovno skupino, kar dokazujejo številna gostovanja doma in v tujini. Likovno je opremila več kot trideset lutkovnih predstav v različnih gledališčih v Sloveniji in na Madžarskem. Poleg lutkarstva se ukvarja s slikarstvom in ilustracijo. Zaposlena je kot izredna profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Leta 2010 ji je Univerza v Ljubljani podelila priznanje za pomembna umetniška dela na področju gledališke in radijske umetnosti – lutkarstva.

Z Lutkovnim gledališčem Maribor je nazadnje sodelovala leta 2015, ko je oblikovala likovno podobo za uprizoritev O vili, ki vidi v temi.

Razstavo so postavili Sabina Šinko, Lucijan Jošt, Mojca Bernjak, Primož Mihevc in Darka Erdelji.

Pregledna razstava Sabine Šinko Od skice do lutke je bila na ogled v Bežigrajski galeriji v septembru in oktobru 2016.

Razstava je bila odprta februarja 2016.

Agata Freyer od leta 1969 deluje kot avtorica lutk, scenografka in kostumografka v poklicnih lutkovnih gledališčih Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije. Doslej je sodelovala pri več kot štiridesetih predstavah, pretežno z režiserjem Edijem Majaronom. Mnoge med njimi so gostovale na številnih najpomembnejših mednarodnih lutkovnih festivalih po vsem svetu. Posebno uspešne so bile uprizoritve Freyer teatra, katerega soustanoviteljica je: Trnuljčica (1992), Tobija (1996) in Osel nazarenski (1996).

V Lutkovnem gledališču Maribor je ustvarila likovne podobe za predstave Tobija (režija Bojan Čebulj, 1975), Leseni princ (režija Edi Majaron, 1977), Zvezdica Zaspanka (režija Edi Majaron, 1998) in Martin Krpan (režija Edi Majaron, 1999).

Več o lutkovnem ustvarjanju Agate Freyer najdete na spletni strani Bežigrajske galerije ob razstavi Agate Freyer Od skice do lutke, ki je bila na ogled v septembru in oktobru 2015.

Razstavo so postavili Agata Freyer, Edi Majaron, Lucijan Jošt in Nina Arsenovič.

Za izposojo lutk se zahvaljujemo Lutkovnemu gledališču Ljubljana, Freyer teatru Ljubljana in Mestnemu lutkovnemu gledališču Reka.

Razstava je bila odprta avgusta 2016.

Oblikovalka lutk, scenografka in kostumografka Breda Varl je že med študijem arhitekture v Ljubljani sodelovala pri nastajanju lutkovnih predstav na ljubiteljskih odrih, posebej opazne likovne podobe je ustvarila v Lutkovnem gledališču Kobanci v Kamnici. Med letoma 1983 in 2002 je bila zaposlena kot oblikovalka lutk v Lutkovnem gledališču Maribor in zaokrožila svoje službovanje kot direktorica (2004–2009) te ustanove. Leta 1999 je magistrirala v Pragi na Akademiji lepih umetnosti. Oblikovala je več kot petdeset celovitih likovnih zasnov v Lutkovnem gledališču Maribor, Lutkovnem gledališču Ljubljana, SNG Maribor, PDG Nova Gorica, vsaj še enkrat toliko pa za lutkovne in dramske skupine na avstrijskem Koroškem. Na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru je predavala o lutkarstvu, scenografiji in vizualnih komunikacijah. Vodi seminarje lutkovnega oblikovanja doma in v tujini. Objavila je številne članke in publikacije o oblikovanju in izdelavi lutk.

Razstavo so postavili Lucijan Jošt, Mojca Bernjak in Breda Varl.