Zgodovina gledališča

Začetki razvoja lutkovne umetnosti v Mariboru sodijo v čas med obema vojnama. Sokolska društva v Mariboru so spodbujala nastanek lutkovnih odrov. Mestni Češki klub je leta 1922 ustanovil marionetno gledališče.

Sprva so igrali predstave le v češčini, kaj hitro pa so skupaj s Sokolom že pripravljali otroške marionetne predstave v slovenskem jeziku. Vsako nedeljo so si najmlajši meščani (dobrodošli so bili seveda tudi njihovi starši) lahko v mali dvorani Narodnega doma ogledali lutkovno predstavo. O Začaranem princu iz leta 1923 so v enem od mestnih časopisov zapisali, da je bila igra dobro naštudirana in spretno odigrana, kostumi lutk so bili besedilu primerni, njihovo vodenje pa spretno. Topel odziv je lutkarje vzpodbudil k nadaljnjemu in še bolj zagnanemu ustvarjanju.

Leta 1930 je bilo ustanovljeno Lutkovno marionetno gledališče Sokol Maribor Matica. Gledališče je delovalo pod vodstvom Vojeslava Ipavca v Narodnem domu do leta 1941. V njem so sodelovali učitelji, umetniki in drugi. Kmalu se je gledališče moderniziralo z nakupom novih, sodobnejših lutk in z izboljšanjem razsvetljave. Meščanom so v tistem času (leta 1935) ponudili tudi redne predstave za odrasle.

Mariborsko lutkarstvo se je iz središča mesta širilo v okolico z ustanovitvijo Lutkovnega odra Sokol Studenci leta 1931. Uprizarjali so igre, prevedene iz češčine in nemščine, pomemben del repertoarja pa so predstavljali tudi že slovenski izvirniki. Podobno je bilo z lutkami: marionete so prinesli iz Češkoslovaške, izdeloval pa jih je tudi mariborski kipar Anton Jezovšek. Otvoritveni predstavi sta bili za odrasle, dan kasneje pa so prvič igrali tudi za otroke.

Leta 1932 so priredili tečaj lutkarstva, ki je bil zelo dobro obiskan. Na tečaju so udeležence poučili o ustroju lutk in ravnanju z njimi, o modelu zložljivega odra, o vzgojnem pomenu lutkarstva, tečaj pa zaključili z ogledom predstave. Ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja se je pojavilo tudi več zasebnih, družinskih miniaturnih marionetnih odrov, kar priča o priljubljenosti in ponotranjenosti lutkovne umetnosti.

Tik pred II. svetovno vojno je v Narodnem domu pod vodstvom Emila Smaska začelo delovati Gledališče mladega rodu. To je uporabljalo lutkovni oder z ročnimi lutkami, ki pa je zaradi svoje priročnosti služil predvsem gostovanjem.

Po II. svetovni vojni (od 1948) je osrednje žarišče nadaljnjega razvoja mariborskega lutkarstva pomenil Lutkovni oder KUD Jože Hermanko. Lutkovni oder KUD Jože Hermanko je bil ustanovljen kot Pionirsko lutkovno gledališče Maribor 10. aprila 1948 pod vodstvom učitelja Janeza Kadiša. Ta je od leta 1947 organiziral gostovanja s preprostim potujočim odrom. Tudi ko je leta 1949 prevzel vodstvo lutkovnega odra KUD Jože Hermanko, je Kadiš ves čas nastopal kot lutkar solist po vaseh, počitniških kolonijah, mladinskih delovnih brigadah in s seboj prenašal 17 kg težak kovček s svojimi rekviziti, lutkami in zložljivim odrom, ki si ga je (kot tudi lutke) izdelal sam. Med Kadiševe sodelavce sta se zapisala tudi akademski slikar Bojan Golija, ki je skrbel za scenografijo, in kipar Anton Jezovšek, ki je oblikoval lutke. Leta 1955 so Lutkovnemu odru KUD Jože Hermanko odstopili dvorano v Zadružnem domu na Partizanski cesti.

Zveza Svobod in prosvetnih društev okraja Maribor je v tistem času izdajala revijo Lutkar, ki je spremljala mestno lutkarsko dejavnost. Leta 1958 so organizirali tudi prvo tekmovanje lutkovnih odrov. Ugotovili so, da tekmovanje nima vzpodbudnega značaja, saj so amaterski lutkovni odri delovali pod precej različnimi pogoji. V prihodnje so zato organizirali le srečanja lutkovnih skupin.

Umetniško vodstvo lutkovnega gledališča KUD Jože Hermanko je leta 1958 prevzel Danilo Vranc, ki je kot likovni in tehnični pedagog v delovanje odra vnesel veliko tehničnih lutkovnih novitet in ustvaril širok nabor predstav. Prva izmed novosti je bila uporaba javajk, ki so omogočale drugačno podajanje zahtevnejših iger. Prvič so z javajkami igrali v otvoritveni predstavi prenovljenega odra leta 1959 in navdušili odraslo občinstvo s predstavo Baš Čelik.

Močno je naraslo tudi zanimanje za otroške predstave. Amatersko gledališče ni zmoglo prirejati večje količine predstav, zato se je prvič porodila zamisel o poklicnem lutkovnem gledališču.

Mariborski lutkarji so zelo pogosto gostovali po vsej Sloveniji, jugoslovanski obali in na Češkem. Pomen gostovanj se je še povečal leta 1964, ko so lutkarji zaradi urbanističnega načrta, ki je predvidel rušenje Zadružnega doma, izgubili streho nad glavo. Na festivalu v Šibeniku so prav zavoljo mnogih gostovanj v tistem času prejeli posebno nagrado za nesebično in požrtvovalno delo.

Leta 1968 je bila lutkarjem dodeljena dvorana poleg mestne knjižnice v Rotovžu. Novo dvorano na Rotovškem trgu so slovesno odprli 8. februarja 1968 z uprizoritvijo Žogice Nogice. Dvorana na Rotovškem trgu naj bi bila začasna rešitev, vendar je lutkovno gledališče tam domovalo vse do leta 2010, ko se je, takrat že zdavnaj kot profesionalna lutkovna ustanova, preselilo na današnjo lokacijo na Lentu.

V šestdesetih letih je ljubiteljsko gledališče pogosto sodelovalo z režiserji in igralci mariborske Drame. Tehnično vse zahtevnejše predstave, pozitivne kritike in lutkarji, ki so se vedno znova dokazovali kot zelo zmogljiv ansambel, so le še okrepili težnje po profesionalizaciji.

Druga pomembna lutkarska skupina, ki je bila tvorec današnjega lutkovnega gledališča, je bilo Malo gledališče lutk DPD Svoboda Pobrežje, ki ga je vodil Tine Varl. V nasprotju s KUD Jože Hermanko, kjer so težili k vedno večji tehnični zahtevnosti predstav, so v pobreškem lutkovnem gledališču izhajali iz majhnega prenosnega odra s tehnično nezahtevnimi ročnimi lutkami, ki jim je omogočal, da so bili ves čas mobilni po celotni severovzhodni Sloveniji. Močna je bila njihova navezava z ljubljanskim Lutkovnim gledališčem Jože Pengov. Večkrat so si izposojali lutke ali sceno, pogosto pa so sodelovali tudi s tam delujočimi ustvarjalci.

Leta 1973 je prišlo do združitve Lutkovnega gledališča KUD Jože Hermanko in Malega gledališča lutk DPD Svoboda Pobrežje. Delovati je začelo Lutkovno gledališče Maribor v ustanavljanju. Strokovni elaborat o združitvi in ustanovitvi Lutkovnega gledališča Maribor je pripravil Tine Varl.

Zanimiva je bila njihova uprizoritev Peter in volk (režija Edi Majaron, likovna podoba Agata Freyer), ki je spomladi 1974 nastala kot poskus Slovenskih filharmonikov, da bi svojo koncertno ponudbo približali otrokom.

S sprejetjem akta o ustanovitvi delovne organizacije Lutkovno gledališče Maribor 28. decembra 1974 in vpisom v sodni register 25. julija 1975 je nastalo drugo profesionalno lutkovno gledališče v Sloveniji. Ustanovitev Lutkovnega gledališča Maribor je pomenila pomemben korak k razcvetu slovenskega lutkarstva. Otvoritev prve poklicne sezone je bila 28. novembra 1974 s premiero predstave Leteča krava režiserja in likovnega snovalca Bojana Čebulja, ki je postal prvi direktor Lutkovnega gledališča Maribor (od 1974 do 1991).

Prvo desetletje delovanja LGM je zaznamovalo raziskovanje tehničnih zmogljivosti. Resna omejitev je bila le pri marionetah, ki jih gledališče, zaradi omejenih zmogljivosti odrskega prostora, ni moglo uprizarjati. Večina besedil, ki so jih v tem času postavili na oder, so bile lutkovne oziroma gledališke novitete, lotevali pa so se tudi evropskega železnega repertoarja. Redno zaposleni so bili takrat štirje igralci, ki so prišli iz vrst amaterskih lutkarjev. Med režiserji, ki so takrat ustvarjali v LGM, so največ predstav ustvarili Bojan Čebulj, Danilo Vranc, Tine Varl, Edi Majaron in Janez Jemec.

Lutkovno gledališče Maribor se je proslavilo s televizijsko uspešnico v trinajstih epizodah Zverinice iz Rezije, posneto v sezoni 1975/76 v režiji Tineta Varla in Marjana Cigliča ter v likovni podobi Brede Varl.

Že v drugi sezoni poklicnega delovanja je igralka Petra Caserman za animacijo v predstavi Hruške gor, hruške dol (režija Edi Majaron, likovna podoba Milan Bizovičar) prejela nagrado na festivalu PIF v Zagrebu.

Dve leti kasneje je velik uspeh požela predstava Pegam in Lambergar (režija Edi Majaron, likovna podoba Janez Vidic), s katero so mariborski lutkarji na mednarodnem festivalu azijskih in pacifiških dežel v Tokiu zastopali takratno Jugoslavijo. S predstavo so gostovali tudi na znamenitem festivalu v poljskem Bielsko Biała. Posebnost predstave je bila vloga slovenske ljudske glasbe, ki je prišla do izraza z uporabo tradicionalnih ljudskih inštrumentov.

Leta 1981 je LGM s predstavo Pravljica o mezinčku (režija in likovna podoba Bojan Čebulj) sodelovalo na 1. bienalu jugoslovanskega lutkarstva v Bugojnu. Na 2. bienalu so sodelovali s predstavo Lesena zgodba (režija Jelena Sitar, likovna podoba Brane Solce), Petra Caserman pa je za vlogo Ostržka prejela zlato značko za animacijo.

V naslednjem desetletju je bilo v LGM uprizorjenih veliko besedil, ki so bila napisana posebej za lutkovno uprizoritev, nekaj pa je bilo tudi priredb poezije. Med avtorji uprizorjenih besedil je bilo veliko predstavnikov mlajše in srednje generacije slovenskih književnikov, kot so Jana Kolarič, Barbara Gregorič, Saša Jovanovič, Marjan Pungartnik in Feri Lainšček.

Na likovnem področju je LGM spet veliko sodelovalo s češkimi umetniki. V predstavi Žogica Marogica so prvič igrali s klasičnimi marionetami Antona Jezovška, ki jih je skrbno obnovil češki mojster Zdenek Bauer. V predstavah se je pogosto pojavljalo tudi senčno gledališče – kot najbolj poetično med lutkovnimi tehnologijami.

S predstavo Solza polna smeha (režija in likovna podoba Janez Jemec) iz leta 1986 so mariborski lutkarji nastopili na Festivalu otroka v Šibeniku. Veliko so gostovali po slovenskih vrtcih in pri zamejcih na avstrijskem Koroškem s predstavama O gobah, stonogi in plevelu (režija Bojan Čebulj, likovna podoba Breda Varl) ter Muc vasuje, muc se ženi (režija Tine Varl, likovna podoba Breda Varl). Slednjo so prevedli v nemški jezik in z njo gostovali tudi drugod po Avstriji.

Leta 1990 je LGM prvič organiziralo mednarodni festival Poletni lutkovni pristan, ki ostaja stalnica poletnega dogajanja v mestu.

Od leta 1991 do 1998 je bil direktor Lutkovnega gledališča Maribor Tine Varl.

Sodelovali so na svetovnem kongresu UNIMA '92 v Ljubljani in na mednarodnem lutkovnem festivalu v Celovcu s predstavo Čarobni studenec (režija Edi Majaron, likovna podoba Branko Stojaković).

Leta 1994 so ob dvajsetletnici profesionalizacije v LGM uprizorili Žogico Marogico s takrat 40 let starimi lutkami mojstra Antona Jezovška v režiji Tineta Varla in postavili razstavo v Muzeju narodne osvoboditve.

Program Klemenčičevih dni – 1. bienala slovenskega lutkarstva – se je od 21. do 23. septembra 1994 odvil na odru Lutkovnega gledališča Maribor. Selektor Marjan Bevk je v program uvrstil tudi predstavo LGM Mala čarovnica (režija Katarina Zahradnikova, likovna podoba Miroslav Melena). Klemenčičevi dnevi so se čez dve leti preselili v Novo mesto.

Leta 1994 so lutkarji nastopali v spremljevalnem programu festivala Borštnikovo srečanje s predstavama Stopicljaj ali zgodba o počasnem dečku (režija Jelena Sitar, likovna podoba Igor Cvetko) in Mala čarovnica (režija Katarina Zahradnikova, likovna podoba Miroslav Melena).
Predstava Mala čarovnica je prejela tudi mačka iz žaklja, nagrado, ki jo je na festivalu Poletni lutkovni pristan podeljevala otroška žirija.

S predstavo Regratova roža avtorja Ferija Lainščka (režija Matija Milčinski, likovna podoba Jože Lašič) so sodelovali na Tednu slovenske drame v Kranju in na mednarodnem lutkovnem festivalu PIF v Zagrebu leta 1995. Tega leta so mariborski lutkarji uspešno gostovali v pobratenem mestu Greenwich v Veliki Britaniji. Župan Alojz Križman pa je ob zaključku praznovanja 20-letnice celo zapel. 

Leta 1996 so lutkarji odpotovali na gostovanje v Argentino k slovenskim zdomcem s predstavama Mala čarovnica (režija Katarina Zahradnikova, likovna podoba Miroslav Melena) in Uganke, zanke ...? (režija Jožica Roš, likovna  podoba Breda Varl).

Tretje in četrto desetletje delovanja LGM (v. d. direktorica leta 1999 Karla Godič, direktorica od leta 1999 do 2004 Katarina Klančnik Kocutar, direktorica od leta 2004 do 2009 Breda Varl) je zaznamovalo vse pogostejše ustvarjanje domačih gledaliških režiserjev, kot so Jernej Lorenci, Diego de Brea, Andreja Kovač, Matjaž Latin, pa tudi tujih, na primer češkega režiserja Pavla Poláka, ki je že v preteklosti vzpostavil močno navezavo z LGM, in madžarskega režiserja Laszla Rumija.

Zelo uspešna doma in na tujem je bila predstava Prihaja Cirkus! iz leta 1997 (režija Pavel Polák, likovna podoba Pavel Kalfus). S to so mariborski lutkarji prepotovali vso Evropo, nastopili pa so tudi v Mehiki, kjer so jo odigrali v španščini. Sledile so številne nagrade. Na mednarodnem lutkovnem festivalu v Pragi so leta 2001 prejeli nagrado za najboljšo predstavo v celoti, leta 2003 so na festivalu v Sarajevu prejeli grand prix za najboljšo predstavo festivala, na festivalu v Subotici istega leta je nagrado za svojo vlogo prejela Karla Godič.

Predstava Butalci iz leta 1997 (režija Pavel Polák, likovna podoba Jaroslav Milfajt) je po gostovanjih na SLUK-u v Osijeku in Festivalu otroka v Šibeniku gostovala še na festivalu v Tajvanu.

Leta 2000 so mariborski lutkarji odstopili svojo nagrado v oddaji Petka RTV Slovenije v dobrodelne namene.

Leta 2001 je Lutkovno gledališče Maribor prvič gostilo Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Gostitelji so prejeli nagrado "združenih slovenskih lutkarjev" za organizacijo. LGM je sodelovalo v tekmovalnem programu s predstavo Škrat Kuzma (režija Samo Strelec, likovna podoba Andrej Šmid), v spremljevalnem programu pa s predstavo Tri zgodbe o zajcu (režija Pavel Polák, likovna podoba Jaroslav Milfajt).

Leta 2001 so lutkarji postali "najkulturniki" po izboru novinarjev in prejeli nagrado revije Mariborčan.

Na Poletnem lutkovnem pristanu 2002 je Zlatko Bourek vodil mojstrsko delavnico z naslovom Od ena do nič. Sodelovali so udeleženci iz Avstrije, Hrvaške, Italije in Slovenije.

Tudi 2. bienale je leta 2003 gostilo Lutkovno gledališče Maribor. Tokrat je bila v spremljevalnem programu uprizorjena predstava LGM Marjetica in zmaj (režija Matija Milčinski, likovna podoba Tatjana Oblak Milčinski), v tekmovalnem pa predstava Krokodil Poro (režija Jernej Lorenci, likovna podoba Gregor Lorenci), ki je prejela tudi nagrado za likovno zasnovo in zasnovo scene. Zaradi prostorske stiske sta bili naslednji dve bienalni srečanji prirejeni v Kopru, peto se je leta 2009 odvijalo na avstrijskem Koroškem.

Leta 2004 je Lutkovno gledališče Maribor praznovalo tridesetletnico poklicnega delovanja. Jubilej so zaznamovali z obnovitvijo uspešnice iz sedemdesetih let Zverinice iz Rezije (režija Tine Varl, likovna podoba Marko Japelj). Kljub dolgoletnim prizadevanjem, da bi se preselili iz pretesnih prostorov na Rotovškem trgu, so mariborski lutkarji okroglo obletnico dočakali na odru nad Mariborsko knjižnico, vendar zdaj že z zagotovilom, da jim je namenjen stari minoritski samostan na Lentu, ki je bil sicer potreben precejšnje prenove, vendar je obetal neprimerno boljše pogoje za delo.

V okviru Poletnega lutkovnega pristana in Lutkovnega festivala v Nadiških dolinah v Italiji je nastala predstava z mednarodno zasedbo Princesa na zrnu graha (režija Andreja Kovač).

Leta 2005 je igralka Karla Godič prejela Glazerjevo nagrado za življenjsko delo.

Leta 2009 je na Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije predstava Ostržek (režija Jernej Lorenci, scenografija Branko Hojnik, lutke Gregor Lorenci, kostumografija Belinda Radulović, oblikovanje svetlobe David Orešič) prejela nagrado za celostno vizualno podobo in nagrado za lutkarsko tehnologijo. Predstava Čebelica Maja (režija Ivana Djilas, likovna podoba Jelena Proković ) pa je na mednarodnem festivalu PIF v Zagrebu prejela nagrado za lutkovno tehnologijo – razdelili so si jo Ivica Bilek, Mitja Ritmanič in Jelena Proković.

Leta 2009 je direktorica in umetniška vodja postala Mojca Redjko.

Sezono 2010/2011 je Lutkovno gledališče Maribor začelo v novih prostorih v obnovljenem nekdanjem minoritskem samostanu na Lentu. V otvoritvenem vikendu je skozi odprta vrata Lutkovnega gledališča stopilo približno 12 tisoč radovednih obiskovalcev, otvoritveni premieri Krst pri Savici (režija Andreja Kovač, likovna podoba Vasilija Fišer) in Meso ali razodetje (režija Jernej Lorenci, likovna podoba Gregor Lorenci) pa sta potrdili, da si Lutkovno gledališče Maribor želi obiska gledalcev vseh starosti in okusov.

V obdobju po selitvi v nove prostore so v Lutkovnem gledališču Maribor ustvarjali številni domači in tuji lutkovni ustvarjalci: Jernej Lorenci, Gregor Lorenci, Jakub Vašíček, Tereza Venclová, Jelena Sitar Cvetko, Margrit Gysin, Silvan Omerzu, Noriyuki Sawa, Nika Bezeljak, Svetlana Patafta, Marek Bečka, Tamara Kučinović, Matjaž Latin, Klemen Markovčič in številni drugi.

Gledališče se je povezovalo v ustvarjalnih koprodukcijah. S Športniki je sodelovalo pri predstavah Gagarin! in Vrnitev v Bullerbyn (režija Jakub Vašíček in skupina, likovna podoba Tereza Venclová), ki sta na številnih festivalih prejeli nagrade. V koprodukciji z Momentom sta nastali predstavi Dejanje brez besed in Vselej ista zgodba (režija Zoran Petrovič). Skupaj z Mestnim gledališčem Ptuj je Lutkovno gledališče Maribor pripravilo predstavo Kurent (režija Saša Jovanović in Peter Srpčič, likovna podoba Gregor Lorenci), z Lutkovnim gledališčem Ljubljana je nastala predstava Alica v čudežni deželi (režija Matjaž Pograjc, lutke in kostumi Barbara Stupica, scenografija Tomaž Štrucl). Predstava Časoskop (režija Matija Solce, likovna podoba Sara Evelyn Brown) je nastala v sodelovanju z MCLU Koper in Pokrajinskim muzejem Maribor, Psiček iz megle (režija Ravill Sultanov, likovna podoba Barbara Bulatović) pa z Zavodom Buffeto.

Septembra 2011 je skupaj z Ustanovo lutkovnih ustvarjalcev Slovenije Lutkovno gledališče Maribor znova prevzelo organizacijo Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije – nacionalnega lutkovnega festivala. Na 6. Bienalu je zmagala predstava LGM Meso ali razodetje (režija Jernej Lorenci, likovna podoba Gregor Lorenci).

V naslednjih letih je Lutkovno gledališče Maribor razširilo svoje delovanje na razvoj pedagoških programov in ustvarjanje predstav za vse starostne stopnje gledalcev. Posebej izvirna in odmevna oblika pedagoške dejavnosti je bil Studio MaMa pod vodstvom lutkovnega ustvarjalca in pedagoga Noriyukija Sawe.

Leta 2012 je LGM aktivno sooblikovalo dogajanje v okviru Evropske prestolnice kulture. Najbolj odmevni projekti so bili Zaigrane zgodbe, vrsta tujih gostujočih predstav pod naslovom 12za12 in Japonska jesen.

Leta 2013 je Lutkovno gledališče Maribor prvič razpisalo natečaj za izvirno lutkovno predlogo. Strokovna komisija pod vodstvom Klemna Markovčiča je kot najboljše prispelo delo prepoznala besedilo Boruta Gombača Psiček iz megle . V sezoni 2014/2015 je besedilo v Lutkovnem gledališču Maribor doživelo premierno uprizoritev.

Na 7. nacionalnem lutkovnem festivalu – Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 2013 je Lutkovno gledališče Maribor prejelo vrsto nagrad: nagrado za posebne dosežke je za izvirno besedilo Salto mortale dobil Nebojša Pop Tasić, nagrado za likovno podobo Svjetlan Junaković za predstavo Ko je Šlemil šel v Varšavo, nagrado za igro in animacijo v predstavi Janček ježek Elena Volpi, nagrado za najboljšo režijo predstave Salto mortale Silvan Omerzu in nagrado za najboljšo uprizoritev – grand prix festivala predstava Proces ali Žalostna zgodba Josefa K. (režija Matija Solce, likovna podoba Primož Mihevc in Matija Solce).

LGM gostuje na festivalih v tujini in doma. Številne predstave in ustvarjalci so v zadnjem obdobju prejeli pomembne nagrade.

Leta 2014 je v zavetju Sodnega stolpa zaživel tudi zunanji avditorij LGM, ki tako mestu ponuja novo poletno prizorišče.

Na 8. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 2015 je grand prix - nagrado za najboljšo predstavo v celoti prejela predstava Lutkovnega gledališča Maribor Časoskop (v sodelovanju z MCLU Koper in Pokrajinskim muzejem Maribor). Ista predstava je prejela nagrado za najboljšo režijo (Matija Solce). Ustvarjalna ekipa predstave mali modri in mali rumeni pa je prejela nagrado za izvirno vizualno adaptacijo slikanice.

Konec leta 2015 je bila zaključena obnova Minoritske cerkve, ki zaokrožuje samostanski kompleks.

Oktobra 2016 je delo direktorice in umetniške vodje Lutkovnega gledališča prevzela Katarina Klančnik Kocutar.